Transcripted

VERICA

Zorici je menda vseeno malo lažje, ker že eno leto sem hodi, kot je bilo meni, ko sem se znašla v Spirali z rakom, da grem v Ljubljano na Onkološki inštitut na razgovor za določitev datuma za operacijo ščitnice. Takrat, ko sem se tu v Spirali znašla, nisem imela pojma o tem, kaj se tu dogaja, ampak ker sem po TV poslušala Leo in Dušana, pa nisem poslušala cele oddaje, ampak samo nekaj zadnjih stavkov, sem začutila, da bi to bilo nekaj za mene in ko sem prišla v Spiralo, so se mi nekako najbolj globoko vtisnile v spomin tiste Leine besede, ko je rekla: »Korenine je treba odstraniti, bule v ščitnici niso problem, ampak vzroki za nastanek bul.« Takrat sem nekako zaslutila, tudi jaz takrat nisem videla variante, da bo vse takoj, pa tudi predlagala mi je Lea, bila sem le na začetku treninga, naj odložim operacijo. Ko sem prišla v Ljubljano k tistemu zdravniku, me je zelo zelo prepričeval in mi rekel, če bi vi bili moja sestra, bi vam res na srce položil, da se date čimprej operirati. Jaz sem bila takrat kar v nekem dobrem stanju, ne vem, kaj si je on takrat mislil o meni, ampak jaz sem se mu ves čas rahlo smehljala in v tistem smehu sem mu odgovarjala, da bom odložila operacijo, pa na vsak način sem želela, da me pregleda, ker sem bila tako prepričana, ne vem ali je bil že intenziv vmes ali ne, da v tistem času, kolikor sem tukaj bila, da se je to že vse zmanjšalo, če ne že izginilo. On me pa ni hotel pregledati, samo zavijal je s tistimi slikami in izvidom od punkcije in mi hotel določiti kmalu datum operacije.

Jaz sem za pol leta odložila tisto operacijo in sem s tem tudi dala medicino na stranski tir, nikoli več nisem šla v Ljubljano, nisem pa tudi šla v Celje k specialistu za ščitnico, ampak malo me je pa črvičilo, kaj se dogaja in vsake toliko časa sem hodila na ultrazvok, ampak ker se nisem hotela pregovarjati z zdravniki, zakaj že nisem neke korake podvzela, sem šla na ultrazvok danes v Celje, jutri v Šempeter, čez nekaj mesecev v Rogaško, vsakokrat drugam, potem mi pa je zmanjkalo tistih postaj, za katere bi vedela, da imajo ultrazvok, pa sem nehala tudi na ultazvok hoditi. Takrat sem se zelo zafokusirala v tiste bule in sem na vsak način hotela, da čimprej izginejo, zato da bom ja dokazala mojim vsem okoli sebe, da sem ubrala pravo pot. Jaz sem tudi imela doma eno medicinko, hči pa sestra so nekako najbolj pritiskale na mene pa ena prijateljica tudi: »Ja, v redu je ta pot, v redu, ampak v kombinaciji z zdravstvom, ne samo to.« Nisem se toliko bala operacije, bolj sem se bala kemoterapije, to je bilo nesprejemljivo zame.

Tako sem si nekako zgradila vero, moram pa povedati, da sem trening zelo zelo resno zagrabila in sem bila tukaj ob petih zjutraj pa ob pol sedmih na treningu pa na vseh intenzivih pa na vseh maratonih pa na vseh energijskih dnevih pa pri mojstrici, kadar je prišla v Celje ali v Zagreb pa v službi sem dve uri delala pa sem šla na WC se sprostitit, res sem si zadala, da moram imeti dobro pozicijo, pa v avtu sem si med vožnjo predvajala kaseto frajkinstlerjev, da sem zraven njih prepevala, pa vsak dan obvezni sprehod in tiste stvari, kar sem rabila za trening. Ko sem šla v Rogaško na ultrazvok in sem tudi tu prosila za pomoč, da bi mi ultrazvok pokazal, da je vse v redu, in sem dobila na tretmaju energijsko injekcijo in se celo pot v Rogaško sproščala in bolj kot sem se sproščala, moj mož je vozil, bolj debel vrat sem imela, in seveda rezultat ni bil dober, ker sem se preveč zafokusirala v te moje bule in ker sem hotela izsiliti, da se to čimprej razreši. Ne vem, nimam več predstave kdaj, enkrat nekega dne, sem iz ene bule dobila poln vrat bul in takrat sem pa res začutila, da bi si šla eno bulo odrezat, v programu pa jih je bila cela gora, to se pravi spet rezati in spet rezati, najprej na ščitnici in potem še kje drugje in takrat sem res začutila, da me ta operacija ne bi rešila, da je treba nekaj drugega, da je treba najti vzroke za bule. Razen mojih bul, ki so seveda izginile, pa da jih je imela istočasno moja hči, imam velik rezultat tudi na alergiji, ker nisem prišla zaradi nje sem in je spotoma odšla, ta alergija je bila kar huda.

Če imaš fokus, bolezen sigurno ne more izginiti, ker si napet, nisi sproščen. Kako doseči, da nimaš fokusa, verjetno iz dneva v dan, da si gradiš vero. Fokus sem imela tako dolgo, dokler mi je bil edini cilj, da mi bule izginejo. Ko sem našla druge motive za trening, je pa fokus izginil. Dokler imaš v rezervi medicino, se ne predaš s polnim srcem načinu, kako energija zdravi. Ko si popolnoma prepričan, da ni pomoči v medicini, te tudi okolica neha gnjaviti. Mene danes nobeden nič več ne vpraša.

Moji zadnji rezultati so sigurno v medsebojnih odnosih z možem in s hčerko. Mislim, da se kar oba z menoj vred tudi zelo spreminjata, ali pa da jih moja moja pozicija ne provocira, da se ne izražata v taki obliki kot sta se. Mož ima neko blokado na jetrih, je zelo jezav in ta njegova jeza je na mene vplivala tako, da sem reagirala z užaljenostjo. V zadnjem letu je sicer včasih še malo povzdignil glas, ampak na tisto moje vprašanje nazaj, kaj pa je, kaj se tako razburja, se on v trenutku pomiri; daleč od tega, da bi še kako jezo stresal na mene, ampak večinoma se ozavesti, da je tista njegova reakcija bila brez veze, in je konec njegove jeze in moje užaljenosti.

Na hčero sem imela strašen fokus, da jo spremenim, da naredim odlično šefico salona, in mislim, da sem tudi to uspela spustiti in da verjamem, da bo delo in vse potekalo tam tako kot je prav za njo in da je tudi ona v zadnjem času zelo zelo zrasla in se zelo spremenila.

Zakaj še vedno treniram? Menda mi je to že dolgo jasno, ne rečem, da ne bom imela krize, ampak da bom nehala, pa ne verjamem. To mi je prineslo prevelike rezultate. Poleg zdravstvenih problemov, ki sem jih imela in jih znam zdaj drugače reševati, še veliko veliko sprememb v življenju. Kar ne znam si predstavljati, kako bi lahko živela z možem skupaj po njegovi večletni odsotnosti zaradi dela. Ves čas je bil v Nemčiji in je zdaj kakih pet let doma in si ne znam predstavljati, kako bi se midva v teh letih – imam jih 58, on pa 63 – kako bi se midva v teh letih usklajevala, ker se pač v mladosti nisva, kako bi našla način, da bi lahko skupaj živela. Brez tega pouka in z mojim karakterjem pa z njegovim karakterjem pa z najino energijo, ki je po feng shui analizi taka, da smo jaz pa dekleta ena republika, mož pa druga, in verjetno bi se to končalo bolj klavrno. Ne znam si predstavljati, kako bi živeli, če ne bi bilo tega pouka, ki ga jaz vsak dan dobivam, moji pa občasno, vsake toliko časa je kdo bil v Spirali, ali pa tudi preko mene.

Kako razumem, kaj se v Spirali učimo? Učimo se, vsaj jaz, novega načina življenja, ali pa cilj nam je ta, očistiti našo dušo.

Zakaj me zanima, da se učimo novega stila življenja? Rezultati, ki so vidni pri meni in pri drugih, me vlečejo naprej.

VESNA

V Spiralo nisem prišla bolna, ampak zelo obremenjena z genetiko, v sebi imam namreč zelo veliko zapisov raznih bolezni, ena izmed teh je tudi rak na jetrih. Po nekaj časa treninga mi je energija začela čistiti genetiko, vendar se tega takoj ne zavedaš. Meni se je rak jeter čistil skozi oči, najbolj čez desno oko, ki je bilo najbolj obremenjeno, in seveda ko se je to začelo, mi je začela na očesu rasti bula (neke vrste divje meso). Poleg tega, da je to zelo grdo izgledalo, sem imela tudi hude bolečine v očeh, rezalo me je, pikalo, teh bolečin ne znam opisati, ker so bile tako specifične. Ne samo, da je bilo navzven grdo, čiščenje so spremljale razne bolečine, nevšečnosti in pritiski. Tako kot je že malo prej Verica izpostavila, imamo vsi v sebi neko nestrpnost, da hočemo, ko treniramo, čimprej tudi ozdravitev in s tem ljudem navzven pokazati, da je energija močna in da je mogoče ozdraveti tudi na naraven način, z željo da bi se ljudje počutili bolj varne in da bi jim bil ta način bližji. Potem so mi drugi ljudje začeli govoriti, da to ni tako, da je to nevarno, tudi moj partner je na mene pritiskal in celo zdravnik, ki trenira z nami, mi je rekel, da bo najbolje da obiščem zdravnika, ki bo to hitro zrihtal pa bom mirna, pa s tem nič slabega ni mislil.

Ljudje so ti dani za ogledalo, da lažje treniraš resnično zaupanje oz. vero, da slediš svojim prvinskim občutkom. Eno leto se mi je že to dogajalo, eno leto sem imela te reakcije, enkrat malo bolj, drugič malo manj, ampak nič se ni premaknilo. Ni me bilo strah, to sploh ne, ali pa da energija ne bi zmogla. Prepričana sem bila, da energija zmore, ampak mi smo prepričani tako, da naj energija to sama naredi. Ne more brez tebe, če je tebi to odveč in ti dejansko to ne dovoliš. Kajti jaz tega najrajši ne bi imela, saj tega dejansko nisem mogla sprejeti, motilo me je, mi šlo na živce in v tem je bila zanka, kajti energija že zmore. Več ur sem trenirala vsak dan, najmanj štiri ure, redno pa še vse intenzive, ampak stvar se ni premaknila. Bolj ko sem si želela, da bi ljudje videli na meni rezultat, da sem prej to imela, zdaj pa tega ni več, bolj sem bila od tega oddaljena. Nisem tega mogla spustiti, ker nisem verjela, da je to za mene dobro, da to kar se mi dogaja je dobro in da je to resnično reakcija, čiščenje genetskih sporočil, ki so se sprožila ob močnem pretoku sveže, čiste energije. V glavi se tega še zavedaš, v srce pa tega nisem mogla dobiti.

Razpletati pa se je začelo tako, da me je pot odpeljala na mojstričin intenziv v Novo Zelandijo, ampak na treningu se nisem mogla oglasiti in prositi za pomoč, ker so teme in način učenja zaobsegali druge stvari in mi je bilo izpod časti, da sprašujem za fizične stvari oz. zdravje. Potem sta mi Lea in Dušan pomagala, me vzpodbujala, da sem se le oglasila in v tistem, ko mi je mojstrica začela govoriti, mi je energija tistega kar je govorila oz. prenašala z govorom prišlo v srce, da sem dejansko lahko prvič resnično začutila radost zaradi te reakcije oz. čiščenja. To se je zgodilo, ko mi je mojstrica rekla: »Veš, ko bi se ti zavedala, da čistiš raka na jetrih, kako bi bila srečna.« V tistem trenutku sem jaz dejansko to začutila in sem bila tako hvaležna, da se mi lahko rak na jetrih čisti na tako lep način, in hkrati v srcu začutila, da je to dobro. V tistem trenutku mi je vse spustilo, ampak niti ne veš kaj ti spusti, je tako kot da bi si globoko oddahnil. Dokler ne moreš tega popolnoma sprejeti, si zakrčen, ne da bi se tega zavedal, podzavestno si obremenjen, in takrat sem jaz dejansko dala dovoljenje sebi, telesu in energiji, da se je to lahko začelo čistiti, do takrat pa se je to kuhalo in kuhalo pa se ni nič skuhalo, zato ker sem imela jaz zavore. Rezultat je bil ta, da se je tvorba na očesu takoj zmanjšala za polovico. Od takrat naprej me ni niti več zanimalo ali raste ali ne raste, sploh od tistega trenutka naprej, kot da ne bi obstajalo, pa sem še vedno imela malo nabreklo oko in še vedno me je to pritiskalo. Po nekaj tednih sem imela še zadnje veliko čiščenje, ampak me to ni več zmotilo, sploh me ni zanimalo, kot da tega ne bi bilo in tako je čiščenje minilo. Tvor na očesu je izginil in tako sem predčasno očistila raka na jetrih. Da so se rakava sporočila dejansko čistila je kasneje pokazala tudi diagnostična slika celic.